Peter Naglič (1883 – 1959) testna stran
Z vsakim rojstvom se prične iskanje poti do lastnega obzorja, a skrivnost, ki jo vsakomur namenja Stvarnik, je, kako daleč bo to obzorje in kje bo meja neznanega, nedoseženega, neulovljivega … Temelj vsake osebnosti se začne že v rani v mladosti, za izgradnjo celotnega lika z uresničitvijo smisla življenja pa so pomembne osebnostne vrednote, ki so vodilo na poti tega iskanja. Kajti višje ko se pomikamo, širše je to obzorje in večje so daljave, do kamor seže pogled. Vsakomur je namenjena edinstvena pot, in bolj ko je ta pot, ki se giblje med preizkušnjami, neshojena, več truda zahteva, a sled, ki ostane, je bolj globoka. Zagotovo lahko med osebnosti takšnega značaja lahko uvrstimo ščetarskega mojstra, tovarnarja, romarja, planinca, človekoljuba, predvsem pa ljubiteljskega fotografa Petra Nagliča, doma iz Šmarce pri Kamniku. Bil je vsestransko aktivna osebnost, ki se je s svojim likom, delom in velikim srcem dotaknil širokega kroga ljudi pod Homškim hribom in tudi širše.
Prav fotoaparat, eden od treh atributov, ki so ga najbolj zaznamovali na tej njegovi poti iskanja obzorja, mu je omogočil, da je pustil za seboj najglobljo sled. S fotografijami, ki jih je najprej snemal na steklene plošče in kasneje na film ter vseskozi tehnično tudi sam obdeloval, je ohranil spomin na dogodke in ljudi svojega časa. Vse njegove ustvarjalnosti so na neki način razložljive, kanček zagonetnosti pa ostaja v njegovi ljubezni do fotografije. Samo od sebe se nam postavlja vprašanje, kje je dobil tisti prvi namig, ki ga je navdušil prav za to umetnost, ki je bila v tedanjem času šele na pohodu. Žal nikjer v njegovih spominih ni ohranjenih nobenih informacij, ki bi kakor koli nakazovale, s čim ga je fotografija tako prevzela in ga navdušila za vse življenje.
Zgodovinska zbirka, ki jo je zapustil Peter Naglič v prvi polovici 20. stoletja, je pomemben doprinos h kulturni in tehnični dediščini ne samo kraja, v katerem je živel, ampak tudi za vso Slovenijo. Poleg obsežnega gradiva in raznolike tematike velike dokumentarne vrednosti je pri tej zbirki pomembno dejstvo, da se je skoraj v celoti ohranila do današnjih dni. Predstavlja neizbrisen dokument časa, ki ga je Naglič soustvarjal in na svoj način zaznamoval. Odgovarja na mnoga vprašanja, kako so živeli in delovali naši predniki v tem okolju. Malokatero okolje, kot je naše, tu pod Homškim hribom in ob zeleni osi Kamniške Bistrice, se lahko ponaša s tako obsežno in bogato dokumentarno fototeko tistega časa.
Portret Petra Nagliča (1946)
Šolanje, poslovna pot in družina
Nagličeva družina pred domačo hišo leta 1935
Peter Naglič, Končkov Peter, kot je bil v rodni Šmarci najbolj poznan, je bil rojen 26. 6. 1883, svojo vsestransko ustvarjalno življenjsko pot pa je sklenil v sedeminsedemdesetem letu, 28. 7. 1959, prav tako v Šmarci. Peter je bil že kot mladenič dejaven na različnih področjih in je kazal dobršno mero ustvarjalnosti. Svoje prve korake za iskanjem znanja je Peter Naglič naredil na »Holmcu« v letih 1890-1897, kjer je obiskoval Jednorazredno ljudsko šolo.2 Družinska obrt ščetarstva je po vsej verjetnosti pomembno vplivala na njegovo nadaljnje izobraževanje.
V domačo obrt, z njo je začel že njegov ded Egidij Naglič, čigar vpis v obrtni register je zabeležen za leto 187 4, ga je začel oče Jožef usmerjati že zelo zgodaj z željo, da si pridobi izkušenj in znanja, da bo kasneje sposoben prevzeti posel in ga nadaljevati.
V letih 1898-1901 si je pridobil spretnosti in znanja ščetarskega pomožnega delavca. To pa je nadgradil s šolanjem v avstrijskem Gradcu, ki je bil v isti državi, in si v letih 1911-1914 pridobil naziv ščetarskega mojstra. 3 Istočasno se je izpopolnil tudi v znanju nemškega jezika, kar mu je v kasnejših obdobjih nemalokrat zelo koristilo pri navezavi poslovnih stikov za potrebe ščetarske proizvodnje, kakor tudi ob proučevanju nemške strokovne literature in časopisja, povezanega s fotografijo.
Prav spremljanje razvoja izdelave ščetkarskih izdelkov v tujini, posebej v Nemčiji, je tudi Nagličevim povečalo ambicije, da se taka kvalitetnejša tehnologija uvede v domačo proizvodnjo. Po nenadni smrti očeta Jožefa leta 1922 je Peter skupaj s svojim bratom Karlom, ki je medlem že skoraj končani študij na Češkem prekinil, stopil na skupno poslovno pot z ustanovitvijo podjetja Tovarna ščetk in čopičev bratov Naglič s sedežem v Šmarci . Prevzela sta vodilno vlogo v ščetarski obrti na Kamniškem in pomembno prispevala k razvoju ščetarstva v prvi polovici 20. stoletja. Obema je bila skupna ustvarjalnost in inovativnost, svoje podjetniške zamisli pa sta uspešno uresničevala od začetne ideje in razvojnega procesa posameznih artiklov do končne realizacije.
Da se je poročil dokaj pozno, je najbrž v največji meri vpliv težkega obdobja prve svetovne vojne, ki je marsikomu dodobra prekrižalo načrte. Tako je s svojo življenjsko sopotnico Marijo Bonač stopil na skupno pot šele leta 1920. Spoznala sta se na Notranjskem, v Selščku, tudi rojstnem kraju znanega slovenskega slikarja Maksima Gasparija, kamor je Peter večkrat odhajal na obiske k sorodnikom. Marija in Peter sta si ustvarila družino s petimi otroki, a si je samo najmlajša hčerka Katarina (1934-2001), poročena Šporar, ustvarila družino in poskrbela, da se Nagličev rod nadaljuje. Petru je bila družina na prvem mestu, tako da je kljub nenehnemu ustvarjanju in podjetništvu veliko prostega časa posvetil svojim najbližjim.
S svojim toplim pristopom ne samo do otrok, temveč tudi preostalih bližnjih in podrejenih v podjetju je do izraza prišla njegova visoko razvita empatija. V medsebojnih odnosih je ustvarjal sproščenost, kar je pomembno prispevalo k osebnemu zadovoljstvu in duhovnemu ravnovesju. Peter je bil karakterno umirjenega značaja ter sproščenega duha, popolnoma nekonfiktna osebnost, zato mu je bila komunikacija z delavci v skupnem podjetju pisana na kožo.
V njegovi pristojnosti je bila rudi izdelava osnutkov in razvijanje novih izdelkov; je pa znal prenašati znanje na svoje zaposlene na umirjen način z veliko potrpežljivosti, obenem pa skrbeti za izvajanje delovnih nalog. V prostih pogovorih se je velikokrat posvečal fotografiji, mnogokrat je različne delovne faze v tovarni beležil s fotoaparatom, na osnovi tega je možno v celoti rekonstruirati, kako je potekala tedanja ščetarska proizvodnja. Podjetje Nagličevih je svoj razcvet doživelo v drugi polovici štiridesetih let 20. stoletja, nadaljnji razvoj pa je prekinila druga svetovna vojna. Sprememba družbenega sistema po vojni, ki je bila zasebnemu sektorju izrazito nenaklonjena, je zapečatila usodo tovarne. Razmere so pripeljale do zatona Nagličeve tovarne in posledično tudi ustavitve ščetarske proizvodnje v Šmarci. Nagličevim so bile odvzete nepremičnine , vključno s pripadajočimi zemljišči, sprva po delnih nacionalizacijskih odločbah, leta 1964 pa dokončno dobijo oznako SLP – splošno ljudsko premoženje.
Čarobnost fotografije ga zasvoji
Peter Naglič okoli leta 1903
V podjetniškem svetu se je začel udejstvovati v zgodovinskem obdobju, ki je bilo bogato s tehničnimi izumi, kar ga je močno pritegnilo. Vedoželjnost in nemiren tehnični duh mu je vcepil že njegov oče Jožef in njegova, smemo domnevati, je tudi zasluga, da je Peter naredil prve korake v svet fotografije. Tako kot pri vsakdanjem delu v obrti je tudi fotografska pot zahtevala nenehno izpopolnjevanje in iskanje optimalne opreme. Zavedati se je treba, da je fotografiji namenjal svoj prosti čas, osnovno eksistenco pa mu je vendarle zagotavljala ie utečena družinska obrt ščetarstva. Poglobljen smisel za družbene, kulturne, gospodarsko pomembnejše ali čisto vsakdanje dogodke ga je spodbujal, da je bil vedno »poleg«, s tem pa je tudi povsem naključnim dogodkom vnesel svojstveni duh dokumentarnosti. Ob tem se upravičeno poraja vprašanje, ali bi se morda Peter Naglič, če bi si lahko sam izbral izobraževanje, nemara odločil za fotografijo in