Peter Naglič (1883 - 1959), podjetnik, fotograf in kronist življenja iz Šmarce pri Kamniku
Portret Petra Nagliča (1946)
Z vsakim rojstvom se prične iskanje poti do lastnega obzorja, a skrivnost, ki jo vsakomur namenja Stvarnik, je, kako daleč bo to obzorje in kje bo meja neznanega, nedoseženega, neulovljivega … Temelj vsake osebnosti se začne že v rani v mladosti, za izgradnjo celotnega lika z uresničitvijo smisla življenja pa so pomembne osebnostne vrednote, ki so vodilo na poti tega iskanja. Kajti višje ko se pomikamo, širše je to obzorje in večje so daljave, do kamor seže pogled. Vsakomur je namenjena edinstvena pot, in bolj ko je ta pot, ki se giblje med preizkušnjami, neshojena, več truda zahteva, a sled, ki ostane, je bolj globoka. Zagotovo med osebnosti podobnega značaja lahko uvrstimo ščetarskega mojstra, tovarnarja, romarja, planinca, človekoljuba, predvsem pa ljubiteljskega fotografa Petra Nagliča, doma iz Šmarce pri Kamniku. Bil je vsestransko aktivna osebnost, ki se je s svojim likom, delom in velikim srcem dotaknil širokega kroga ljudi pod Homškim hribom in tudi širše.
Njegov ustvarjalen karakter se je navduševal nad veliko dejavnostmi, a zagotovo mu je fotoaparat, eden od treh atributov, ki so ga najbolj zaznamovali na tej njegovi poti iskanja obzorja, omogočil, da je pustil za seboj najglobljo sled. S fotografijami, ki jih je najprej snemal na steklene plošče in kasneje na film ter vseskozi tehnično tudi sam obdeloval, je ohranil spomin na dogodke in ljudi svojega časa. Vse njegove ustvarjalnosti so na neki način razložljive, kanček zagonetnosti pa ostaja v njegovi ljubezni do fotografije. Samo od sebe se nam postavlja vprašanje, kje je dobil tisti prvi namig, ki ga je navdušil prav za to umetnost, ki je bila v tedanjem času šele na pohodu. Žal nikjer v njegovih spominih ni ohranjenih nobenih informacij, ki bi kakor koli nakazovale, s čim ga je fotografija tako prevzela in ga navdušila za vse življenje.
Zgodovinska zbirka, ki jo je zapustil Peter Naglič v prvi polovici 20. stoletja, je pomemben doprinos h kulturni in tehnični dediščini ne samo kraja, v katerem je živel, ampak tudi za celotno državo. Poleg obsežnega gradiva in raznolike tematike velike dokumentarne vrednosti je pri tej zbirki pomembno dejstvo, da se je skoraj v celoti ohranila do današnjih dni. Predstavlja neizbrisen dokument časa, ki ga je Naglič soustvarjal in na svoj način zaznamoval, odgovarja pa tudi na mnoga vprašanja, kako so živeli in delovali naši predniki v tem prostoru. Malokatero okolje, kot je naše, tu v zavetju Homškega hriba in ob zeleni osi Kamniške Bistrice, se lahko ponaša s tako obsežno in bogato dokumentarno fototeko tistega časa.
Šolanje, poslovna pot in družina
Nagličeva družina pred domačo hišo leta 1935
Peter Naglič, Končkov Peter, kot je bil v rodni Šmarci najbolj poznan, je bil rojen 26. junija 1883, svojo vsestransko ustvarjalno življenjsko pot pa je sklenil v sedeminsedemdesetem letu, 28. julija 1959, prav tako v Šmarci. Peter je bil že kot mladenič dejaven na različnih področjih in je kazal dobršno mero ustvarjalnosti. Svoje prve korake za iskanjem znanja je Peter Naglič naredil na »Holmcu« v letih 1890-1897, kjer je obiskoval Jednorazredno ljudsko šolo. Družinska obrt ščetarstva, z njo je začel že njegov ded Egidij Naglič, je pomembno vplivala na njegovo nadaljnje izobraževanje. Oče Jožef ga je že zgodaj pričel usmerjati v delo z željo, da si pridobi izkušenj in znanja, da bo kasneje sposoben prevzeti posel in ga nadaljevati. Po očetovi dokaj nenadni smrti leta 1922 je Peter skupaj s svojim bratom Karlom, ki je medtem že skoraj končani študij na Češkem prekinil, stopil na skupno poslovno pot z ustanovitvijo podjetja Brata Naglič – Tovarna ščetk in čopičev s sedežem v Šmarci . Prevzela sta vodilno vlogo v ščetarski obrti na Kamniškem in pomembno prispevala k razvoju ščetarstva v prvi polovici 20. stoletja.
Da se je poročil dokaj pozno, je najbrž v največji meri vpliv težkega obdobja prve svetovne vojne, ki je marsikomu dodobra prekrižalo načrte. Tako je s svojo življenjsko sopotnico Marijo Bonač stopil na skupno pot šele leta 1920. Spoznala sta se na Notranjskem, v Selščku, tudi rojstnem kraju znanega slovenskega slikarja Maksima Gasparija, kamor je Peter večkrat odhajal na obiske k sorodnikom. Marija in Peter sta si ustvarila družino s petimi otroki, a si je samo najmlajša hčerka Katarina (1934-2001), poročena Šporar, ustvarila družino in poskrbela, da se Nagličev rod nadaljuje. Petru je bila družina na prvem mestu, tako da je kljub nenehnemu ustvarjanju in podjetništvu veliko prostega časa posvetil svojim najbližjim.
V osebnosti Petra Nagliča je bila vtkana visoka značajna etika, s svojim širokim pogledom na svet, zazrtim v prihodnost je tlakoval pot svoji družini. S svojim ponižnim pristopom je izpolnjeval svoje edinstveno življenje, ki je bilo napolnjeno z izredno ustvarjalnostjo. Notranji mir, ki ga je poosebljal, ga je navdihoval z neverjetno navdušenostjo in energijo in življenjski opus, ki ga je Peter Naglič ustvaril v vsestransko bogatem življenju, nas vsakič znova navduši. Naravno nadarjeni ljudje, ki brez formalne izobrazbe dosegajo izjemne uspehe pri lastnem delu, se rodijo zelo redko. Še redkeje taki uspešneži posvečajo višek svoje energije in znanja soljudem v bližnji okolici. Splet srečnih okoliščin, tradicije, naravne inteligence, socialnega čuta in takratnih hitro se razvijajočih tehničnih dosežkov, nam je podaril velikega moža, ki je dal trajen pečat krajem pod Homškim hribom. Njegovo delo ni imelo pozitivnih vplivov samo na ožjo družino, ampak tudi na vrsto sodelavcev in njihovih družin.
Strast do fotografije
Peter Naglič okoli leta 1903
Pot srca, v trenutku, ko jo človek začuti v sebi ponuja široko polje ustvarjalnosti, postane neumorna in pripravljena na vse. Prav taka, obogatena s fotografijo, je bila tudi Petrova pot. Izbranim osebam, dogodkom ali predmetom , ki so ga prevzeli, je ob plesu sence in svetlobe s pritiskom na fotografski sprožilec odvzel dimenzijo časa, s tem pa tako ohranjenim posnetkom vnesel duh pričevanja o obdobju, ki je že davno minilo. Ali se je Peter Naglič, vedoč ali nevedoč, svojega poslanstva fotografa zavedal, to niti ni pomembno. Njegova zgodba nas brez dvoma prepriča, da je s tem, ko je beležil običajno preprostost vsakdanjika njegovega časa, enostavno, skozi refleksijo generacij, ki prihajajo za njim, ustvaril neprecenljivo zgodovinsko pričevanje tega obdobja.
In kultura naroda je prepoznavna tudi v odnosu do svojih korenin, do ustvarjalnih dosežkov svojih prednikov. Namen predstavitve Petra Nagliča in njegovega dela je, širši javnosti posredovati tudi sporočilo, da se ne pozabi, da je znanje, ki se ga pridobiva v šoli in naprej, delo mnogih generacij. To je bogata dediščina, ki se jo je potrebno zavedati in spoštovati, prav ta pogled v preteklost, pa naj tudi nas obogati s spoznanjem, da bomo znanje in modrosti znali zvesto prenesti na mlade generacije, ki prihajajo za nami. Tudi muzejska stroka se je nad odkritjem Nagličeve zbirke navdušila, predvsem ker jo bogati njena tematska raznolikost in bo za različne muzeje raziskovalni izziv tudi v prihodnosti.
Od prvega dne, ko sem se soočil z njegovo zapuščino, sem začutil tisto skrivnostno, sicer nevidno, rodbinsko nit, kako me je začela nežno in počasi prižemati nase. Odnos do življenja kar na enkrat dobi nov smisel in svoje poslanstvo čutim tudi v promociji dedove zapuščine, saj se zdi, da je s svojim delom ostal na pol poti. Z vsako razstavo, z vsakim dogodkom, ki mu je posvečen, čutim močnejšo povezavo. Lahko celo rečem, da me tudi danes, po toliko letih vzgaja in predaja življenjske modrosti, čeprav nikoli nisva bila življenjska sopotnika. Njegovo delo lahko označimo kot kulturno dediščino našega naroda in verjamem, da se bo tudi mnogih od vas, ki boste pregledovali to gradivo, dotaknila kakšna njegova fotografija. Dedu in njegovi fotografiji pa sem hvaležen tudi za spoznanje minljivosti življenja in dejstvu, da prav nobena stvar, ki krasi naša življenja, ni samoumevna. Jutrišnji dan, ni gotovo da pride, zagotovo pa so dragoceni trenutki, ki jih podelimo eden drugemu in v tem duhu naj vas spremlja tudi zanimiv in nadvse pester spomin na Nagličevo ustvarjalno pot.
