Brata Naglič - Tovarna ščetk in čopičev

Tri generacije proizvodnje ščetarskih izdelkov pri Nagličevih v Šmarci pri Kamniku

Soustanovitelj podjetja Karel Naglič leta 1938

Soustanovitelj podjetja Peter Naglič leta 1946

Ščetarstvo sodi med obrti, katerih poklici se počasi poslavljajo oziroma umikajo, zato je pomembno ohranjati spomin na tovrstno tehnično dediščino nekdanjih obrti, ki so delovale na Kamniškem in tudi širše. Dejavnost, kateremu osnova je poklic ščetarja, se ukvarja z izdelovanjem raznovrstnih ščetk, krtač, omel, čopičev in drugih podobnih izdelkov, narejenih iz naravnih in umetnih materialov za potrebe človekove osebne in splošne uporabe ter uporabe v različnih gospodarskih dejavnostih in panogah. Z ozirom na način proizvodnje je ščetarstvo znano kot domača dejavnost, obrt in industrija. Ščetarska proizvodnja se deli na dve vzporedni, med seboj tesno povezani dejavnosti – na izdelavo lesnih osnov za ščetke in čopiče in na ščetarstvo v ožjem pomenu, ki vključuje pripravo ščetarskih materialov in postopke izdelave končnih izdelkov.

Med večjimi ščetarskimi obrtnimi delavnicami na Slovenskem, ki je v času svojega največjega razvoja pred drugo svetovno vojno zaposlovala tudi več deset delavcev in presegala običajno obrtno proizvodnjo, je bila Tovarna ščetk in čopičev bratov Naglič v Šmarci pri Kamniku. Žal pa o tovarni ne obstaja več veliko zapisanega. Pravzaprav je glavnina ohranjenega gradiva fotografskega, saj se je po zaslugi enega od ustanoviteljev tovarne, Petra Nagliča, ki je bil v svojem prostem času ljubiteljski fotograf, ohranilo veliko število fotografij, ki prikazujejo tako razvoj podjetja kot tudi posamezne faze izdelave ščetarskih izdelkov.

Delo in sposobnosti treh Nagličevih rodov so bili osnova za uspešno delovanje takrat vodilne ščetarske tovarne pri nas, ki je dajala kruh številnim šmarskim in drugim delavcem in njihovim družinam. Za obdobje največjega razcveta tovarne lahko štejemo čas od leta 1930 do 1935. V tem času je bilo v tovarni v posameznih letih zaposlenih od petintrideset do štirideset delavcev.

Izdelava napisne table za tovarno okoli leta 1930

V tedanjem času se je uveljavila tudi praksa dela na domu, saj je veliko žena iz bližnje okolice različne faze pri izdelavi ščetk in čopičev opravljalo na domu. Izbor Nagličevih končnih izdelkov je bil zelo pester, izdelovali so različne vrste ščetk, omela, čopiče in metle, velikokrat tudi po posebnih zahtevah naročnikov. Brata Naglič sta s svojim konceptom nadgradila očetovo poslovno usmeritev in uresničila sodoben poslovno tehnični koncept poslovanja ter s tem pripeljala svoje podjetje v sam vrh slovenskega ščetarstva med svetovnima vojnama. Vplivala sta na razvoj ščetarstva v kamniški regiji, saj so mnogi ščetarji pri njiju iskali strokovno in drugo pomoč, na primer kupovali so lesne polizdelke in na Nagličevih strojih za svoje izdelke opravljali določene tehnološke postopke. V Nagličevem podjetju so se izučili ščetarskega poklica tudi nekateri ščetarji, ki so kasneje odprli lastne ščetarske delavnice. Nadaljnjo rast podjetja so ustavile vojne razmere, podjetništvu nenaklonjeni časi po letu 1950 in sprememba družbenega sistema pa so vplivali, da so Nagličeve razlastninili. Nepremičnine povezane z Nagličevo ščetarsko dejavnostjo so jim bile odvzete in tako se je podjetje počasi nagibalo k svojemu zatonu in leta 1964 so v zemljiški knjigi Nagliči zadnjikrat omenjeni kot lastniki.

Brata Naglič s svojimi zaposlenimi leta 1928