Strast do fotografije

Pričetek udejstvovanja v podjetniškem  svetu je spremljalo zgodovinsko obdobje, ki je bilo  bogato s tehničnimi izumi, kar ga  je močno pritegnilo. Vedoželjnost in nemiren tehnični duh mu je vcepil že njegov oče Jožef in  od tod je domnevati tudi zasluga, da je Peter naredil prve korake v svet fotografije. Tako kot pri  vsakdanjem delu v obrti, je tudi fotografska pot zahtevala nenehno izpopolnjevanje in iskanje optimalne opreme. Zavedati se je namreč treba, da je fotografiji namenjal svoj prosti čas, osnovno eksistenco pa mu je vendarle zagotavljala že utečena družinska obrt ščetarstva. Poglobljen smisel za družbene, kulturne, gospo­darsko pomembnejše ali čisto vsakdanje dogodke ga je spodbujal, da je bil vedno »poleg« in s tem je tudi povsem naključnim dogodkom vnesel svojstveni duh dokumentarnos­ti. V svojem razvoju fotografa je  sledil fotografski literaturi, v kateri je spremljal fotografske tehnike in novosti. Tudi iz tega časa so se ohranili fotografski priročniki in revije: Kako se naučim fotografirati?, Prvo in druga, pregledna izdaja (1927), Sein Stolz eine Voigtlander, Zeiss Ikon (1931), Foto amater, mesečnik za foto in kino umetnost (1933), Nemško – slovenska Fotografska terminologija, ing. Novak Leo, Fotoamater, (1934). O Nagličevih fotografskih ambicijah nenazadnje priča tudi vpis v Klub slovenskih amater-fotografov v Ljubljani, njegov vpis je datiran na 11.2. 1911.

Širokopotezno podjetniško razmišljanje je znal prenesti tudi v delo s fotoaparatom, ko je   spremljal dogodke v vsakdanjem življenju. Bil je temeljit, s prefinjenim občutkom za motiv in kompozicijo, njegova fotografska zapuščina pa je odlično ohranjena, vzorno datirana in popisana. Prepoznavna je glede na čas in kraj motiva, s pogosto zabeleženim lastnim komentarjem, kar še dodatno obeleži čas neke drugačne dobe. Celotna zbirka ohranjenega originalnega gradiva nas pouči o razvoju fotografije, ki se je pričel s fotografiranjem na steklene plošče. Ta del zbirke obsega preko 800 posnetkov, steklene plošče različnih formatov in dimenzij pa s svojim filmskim zapisom v sebi nosijo in hranijo sporočilo predvsem iz obdobja do leta 1930. Fotografije na steklo so zaradi svoje velikosti, večinoma formata 10 x 15 cm, zelo  kvalitetne in omogočajo izdelavo velikih povečav z najmanjšimi detajli.  Nadaljnji razvoj filmske in fotografske tehnike pa je prinesel uporabo celuloidnega traku ter precej poenostavil in olajšal fotografiranje in tudi izdelavo samih fotografij v lastnem ateljeju. Peter Naglič, navdušen za vsako uporabno noviteto tudi na fotografskem področju, je prevzel novo tehnologijo in pričel uporabljati filmski trak, na katerega je samo v letih 1931 – 1940  zabeležil preko 8500 avtentičnih posnetkov. Ti so v veliki večini kvalitetno shranjeni in s svojo vsebino predstavljajo zanimivo dokumentarno gradivo. Medtem, ko so steklene plošče arhivirane po tematskem ključu, o čemer priča ohranjeni zvezek z oštevilčenim seznamom, so pa filmi evidentirani kronološko. Iz ohranjenih seznamov kakor tudi iz pripisov na zadnjih straneh ohranjenih fotografij je domnevati, da je celoten spisek izdeloval za nazaj z vpisovanjem podatkov o vsaki posamezni fotografiji.

Nagličev dom, na strehi je vidna steklena površina za dostop svetlobe v Petrov atelje, okoli leta 1915

Petrov  lastni avtoportret je simbolično tudi sinonim njegovih fotografskih  začetkov, ter obenem  do sedaj prva znana fotografija, izdelana na steklo, leta 1899. Posnetek je bil izdelan na dvorišču pred domačo hišo. Za hrbtno stran ozadja mu je služilo belo platno, na tla pa je razprostrl domačo preprogo. Izdelano fotografijo je obdelal, razvil in prilepil na kartonsko podlago z ročnim  pripisom letnice nastanka na hrbtni strani. V tej smeri je nadaljeval s fotografiranjem, zagotovo pa je s svojim delom navduševal tudi domače člane kakor tudi ostale sorodnike, ki so mu vse  pogosteje služili kot motiv pri svojem udejstvovanju. Za kvalitetno osvetlitev pri fotografiranju portretov je bila potrebna  dnevna svetloba, saj uporaba umetne svetlobe iz tehničnih razlogov še ni bila povsem uveljavljena. Zato si je Peter v zgornjem mansardnem delu domače hiše v Šmarci omislil lastni atelje, učinkovito  dnevno svetlobo pa je pridobil s tem, da so na strehi namesto kritine vgradili steklene plošče, ki so prepuščale dnevno svetlobo. Princip svetlobne strehe je razviden iz posnete fotografije Nagličeve domače hiše iz leta 1915, ko je bil gospodar še njegov oče Jožef, to pa je po vsej verjetnosti dejstvo, da se je Peter z vsem žarom posvetil tudi fotografiji. Oče mu je s tem posegom ne le omogočil tehnične pogoje za ateljejsko fotografiranje, bolj pomembno je bilo, da je sina podpiral v njegovih prostočasnih dejavnostih kljub temu, da se je poslovno že zapisal družinski tradiciji ščetarstva. V ateljeju si je Peter omislil več različnih scenskih postavitev ter se kljub amaterskemu statusu s svojo kvaliteto  povsem približal kvaliteti poklicnih fotografov.  V zgornjih prostorih je imel za lastno izdelavo in obdelavo fotografij prirejen prostor s temnico ter vsemi potrebnimi pripomočki. Tako je lahko dovršeno izdeloval fotografije za svoj arhiv, na željo vse širšega kroga fotografirancev pa je nudil  tudi  izdelavo fotografij različnih formatov, ki jih je občasno lepil na okrašene kartonske podlage ter jih opremil tudi s svojim žigom.  Med letoma 1899 in 1959 je torej ustvaril preko deset tisoč posnetkov različnega žanra, od portretne, krajinske, etnološke, dokumentarne do arhitekturne fotografije. Zaradi dobre opremljenosti posnetkov s podatki o kraju, datumu  in vsebini,  pa ga ohranjena zbirka uvršča med pomembne kroniste svojega časa.