Strast do fotografije Odnos do vere
Svoje življenje in tudi življenje vseh svojih domačih je mnogokrat izročal v varstvo Mariji ali Božji previdnosti. Moj ded je pri obiskih mnogih cerkva širom domovine in tudi tujine ter raznih prireditvah poglabljal svojo vero in duhovno plat. Izogibal se je porajajočemu materializmu. Peter Naglič si je na svojem romanju skozi življenje venomer prizadeval, da bi v svoji notranjosti poiskal duševni mir. Dodatno spodbudo in občutek, da je na pravi poti, mu je dajal tudi tradicionalno pozitiven družinski odnos do vere. Ta odnos pa se mu je z odraščanjem samo še krepil. Že kot sedemletnemu dečku njegov ded Egidij zaupa v oskrbo domače razpelo, postavljeno v znak zahvale za preživetje. V želji, da izpolni dano obljubo svojemu dedu, se Peter v času dopusta med prvo svetovno vojno leta 1917 odloči na istem mestu zgraditi železobetonsko Marijino kapelico v gotskem stilu, v znak zahvale za milostno varstvo v zmedah svetovne vojne. Dela se zaključijo v letu 1920 s postavitvijo kipa Marije v naravni velikosti, še istega leta pa sledi tudi blagoslov homškega župnika g. Antona Mrkuna.
Nasploh je bila njegova osebnost prežeta z izražanjem hvaležnosti za izkazano Božjo milost in podarjene človeške vrednote, kot so skromnost, ponižnost, potrpežljivost. Njegov pogled na vero je bil globok, izredno spoštljiv, a za razliko od ostalih zelo širok in življenjski. Njemu lastni odnos do Boga mu je nudil zatočišče pred dilemami, ki doletijo človeka v vsakdanjem življenju. Bil je duhovni iskalec, ki je dosledno hodil po poti Očetove resnice.