Strast do fotografije I. svetovna vojna
Pričetek Velike vojne, kot se jo pogosto tudi omenja, je močno zarezal tudi v življenje Petra Nagliča. Zdi se, da se nauki preteklosti velikokrat izmuznejo in človeštvo ponavlja usodne napake, ki vodijo v grozodejstva, kakršne je prinesla prva svetovna vojna. Dogodki, ki so sledili to misel samo potrjujejo in obenem dokazujejo, da mir ni samoumevna stvar in se je zanj potrebno vsakodnevno truditi in ga ohranjati. Mladi fantje tistega časa sprva svetovne vojne niso vzeli resno, a čas je pokazal, v kako veliko morijo se je vse skupaj razvilo. Tudi Petrova čuteča duša je bila zaznamovana z razmišljanjem bodočega vojaka o negotovi prihodnosti in s strahom, kako se bo ta krvavi ples končal. Nehote je bil tudi sam potisnjen v vrtinec vojaških dogajanj; sledilo je mučno slovo od domačih in domačega kraja z negotovim pogledom v prihodnost in z željo po čimprejšnji vrnitvi.
Takoj po vpoklicu leta 1915 je bil nameščen na Vrhniki, kjer pa so se začeli vrstiti fizični in psihični napori, nastopile so zdravstvene težave in usoda je hotela, da so ga prav te težave obvarovale, da ni šel okušat grenkobe življenja na fronti. Po nekaj krajših zadolžitvah v Ljubljani in Črnučah, kjer je opravljal službo stražarja mostu, je bil premeščen v zaledno enoto na Ljubljanskem gradu v Karantensko postajo, kjer je bil velik pretok italijanskih vojnih ujetnikov. Kljub temu da ni neposredno okusil krutosti fronte, pa je njegov sočutni duh težko sprejemal vojni utrip, pogled na ranjence, na ujetnike zlomljenega duha ga je trpinčil z vprašanjem smisla vojne. Sam v svojih dnevniških zapisih odkrito priznava, da mu je prav odnos z Bogom olajšal preživetje vojne in kljub vsem tegobam v sebi poiskati svoj notranji mir. Ne glede na to, da je bil vojni čas in v okolici vojaški objekti, je bilo Petru dovoljeno fotografirati tudi znotraj karantenske postaje. Fotografiranje mu je zagotovo olajšalo služenje v tem obdobju, čeprav je v svojih napisih navedel, da je bil mnogokrat prezaposlen. Vojaško osebje je bilo z Nagličevim fotografiranjem vsekakor seznanjeno, saj so na mnogih posnetkih tudi častniki, na več posnetkih je tudi komandant celotne karantenske postaje na Ljubljanskem gradu, major Kern. Njegov nabor fotografij tega vojnega obdobja, vseh je preko 200 in so v originalni verziji posnete na steklo, dejansko prikazujejo dnevni utrip vojaškega vsakdana in skupaj z Nagličevimi zapisi predstavljajo pomemben dokumentarni presežek udeleženca v aktualnem času. Karantenska postaja je bila v osnovi zasnovana samooskrbno, vojaški ujetniki so se ukvarjali tudi z gojenjem poljščin na grajskih pobočjih. Organizirane so bile različne obrtne delavnice, vojni ujetniki so bili zaposleni tudi z izdelovanjem ščetarskih izdelkov, za kar je bil poleg fotografiranja odgovoren tudi Naglič. Ob bok vojaškemu utripu in redu pa je bilo relativno dobro poskrbljeno tudi za dejavnosti prostega časa, saj so imeli organizirane kulturne aktivnosti v različnih umetnostih, kot so glasba, slikarstvo in gledališče. Nagličeva fotografija dogajanja na Ljubljanskem gradu dokazuje, da je bilo življenje v vojaškem zaledju bistveno boljše v primerjavi z življenjem na fronti, kjer so vojaki resnično okusili gorje. Celotna njegova fotografska zbirka iz tega obdobja je zbrana v knjigi »Moje življenje v svetovni vojni 1914-1918«. Knjiga je pravzaprav fotodnevnik Petra Nagliča kot vojaka, ki je čas I. svetovne vojne preživel na Ljubljanskem gradu.