Strast do fotografije Sakralna arhitektura

Na svojih romanjih širom domovine ali tudi izven nje, je Naglič veliko pozornost posvečal različnim sakralnim objektom, kot so cerkve in kapelice. Ta sklop njegovih fotografij je po eni strani zanimive zaradi spremljanja prazničnih obredov povezanih s krščanskim izročilom, po drugi strani pa je njegov fotoaparat beležil tudi  zunanjost objektov. Še posebej to velja v primerih, ko je med popotovanji naletel na objekte med nastajanjem oziroma izgradnjo. Porajanje nečesa novega ga je vedno znova navduševalo, tudi do te mere, da je obiske ponavljal in fotografsko beležil spremembe na objektih. V sakralnih objektih je človek poleg osnovnega znanja gradbeništva in gradbenih zakonitosti  izražal svojo ustvarjalnost predvsem skozi duhovno komponento. Pri tem mu je večinoma kot izziv služila  simbolika krščanstva, ki je s svojo globino bogatila nastajajoče objekte. Božji hram s svojim  poslanstvom ni samo prostor za verovanje ali za duhovno oskrbo, pač pa nam njegova likovna in kiparska dediščina, ki je nastajala skozi generacije,  budi našo domišljijo in vzbuja spoštovanje do prednikov. Sakralni objekt pa se nam kot tak poleg galerijskega bogastva ustvarjenih del ponuja tudi kot akustična dvorana. Nagličev dokumentarni občutek za beleženje gradbenih sprememb na objektih pa se tudi pri sakralni arhitekturi pokaže kot zelo koristen. Danes, ko se po mnogih letih od nastanka oziroma izgradnje sakralne objekte obnavlja c skladu s konservatorskimi smernicami, nam marsikatera Nagličeva fotografija omogoča vpogled v čas med gradnjo, odkriva določene detajle ter s tem spomeniški stroki pomaga odstirati morebitne sence dvoma okoli nastanka.