Strast do fotografije Veličina mojstra Plečnika

Poleg spremljanja gradbene prenove Ljubljane v 30. letih 20. stoletja, je Naglič navdušeno obiskoval Plečnikova gradbišča, ter njegove arhitekturne dosežke vestno beležil na fotografski film že med samim nastajanjem. Med fotografom Nagličem in enajst let starejšim arhitektom Plečnikom na videz ni nič skupnega, čeprav ju povezujejo določena naključja in v nekaterih vidikih tudi vsebinske podobnosti. Poleg naklonjenega odnosa do kamna sta si bila zelo blizu v svoji intimni povezanosti z vero, oba globoko predana krščanskim vrednotam in medtem ko je Plečnik ustvaril neprecenljiv opus v sakralni arhitekturi pa je Naglič skoraj istočasno ustvaril svoj bogat repertoar fotografij sakralnih objektov. Na tem mestu pa ne moremo spregledati veličine duha in Nagličeve prepoznave mojstra Plečnika in njegovih arhitekturnih mojstrovin. Še vedno je skrivnost, da se je Naglič tako angažirano ukvarjal s sistematičnim dokumentiranjem Plečnikovih del, saj jih je, kot bi bil profesionalni kronist, s fotoaparatom spremljal od začetka do zaključka. Največjo vrednost imajo fotografije prav v dokumentarnosti, saj je naredil številne posnetke že med gradnjo. Objekti so bili med gradnjo še nepopolni, vidni so načini gradnje in materiali, ki so bili kasneje ob dokončanju prekriti s fasadami. Objekti so posneti z vseh strani, kot da bi se zavedal, da dela dokumentarno gradivo, ki zahteva celostni pogled na objekt. Nekatere fotografije so edine, kjer so natančno vidne zasnove odprtega prostora z izvirno zasaditvijo in vsemi pripadajočimi grajenimi prvinami. Fotografija je včasih edina najpopolnejša in najbolj pomembna dokumentacija, ki posreduje podatke za preučevanje, obnovo, rekonstrukcijo in vrednotenje spomenika oziroma dediščine. Naglič pa ni le dokumentiral celote in detajlov, ki so neprecenljivi pri rekonstrukciji Plečnikove dediščine, ampak je imel ob tem tudi smisel za motiv in kompozicijo. Obvladal je likovne karakteristike fotografije kot so perspektiva, ritem, kontrast in poudarek kar ga uvršča že med profesionalne fotografe. Nagličeva fotografska zapuščina pa je za stroko dragocena tudi zato, ker je zgledno dokumentirana in urejena ter opremljena s podatki o kraju, času in vsebini.